Back to the top

Album Lepo Mi Godrnjaš

S Kolesom Sem Prišel

S kolesom sem prišel, od daleč
zadihan, prepoten, kot plamen
k tebi sem želel,
rahlo slep.

Utrgam cvet,
v rokah šopek ovenelih brez,
na zahodu lep oblak,
puhast in plah,
najraje bi zbežal stran.

Pred vrati sem obstal, kar zunaj
je bil poletni dan in ti zamuja,
prestrašen in usran,
ostal sem sam.

Začel sem pet
mislim, da mi blo je šestnajst let,
na balkonu njen obraz,
v njem bil je strah,
najraje bi zbežal stran.

 

Bele Miši

Vem, da besede tu so odveč,
naša dejanja povedo največ,
pa vendar bi rad rekel ti,
obstajajo bele in črne laži.

In poslušam,
radio ves čas igra,
in poskušam
splezati na vrh sveta.

In sanjam bele miši,
hodim po prazni hiši,
vodijo me sile upanja.

Vem, da dejanja povedo naj več,
a obstajajo stanja, ko ne zmoremo več,
hoditi po poti zveličanja,
želimo preprosto si, svoj košček neba.

 

Lepo Mi Godrnjaš

Medtem ko sem pozabil, da pokličem te
in mislil sem le nase.
S hladnim pivom v roki in prijatelji
sem pridno praznil flaše.
Ti kot ponavadi si sedela na terasi
in čakala,
z bombonjero v rokah in sandalami na nogah
godrnjala.
Vrni se,
zdaj,
lahko mi godrnjaš,
lepo mi godrnjaš.

Lahko pa utihneš,
za zdaj,
da mi ne pisneš,
ne zdaj,
lahko me pozabiš,
ni mi mar,
lahko me udariš,
kar zdaj, kar zdaj, kar zdaj.
Lahko mi godrnjaš,
lepo mi godrnjaš.

Po tem, ko sem izpraznil šank,
povedal vse, kar vem in znam
in rešil svet.
Proti domu sem se zibal,
kam zaviti sem ugibal,
lačen.
Ti si me čakala, jezno si mi godrnjala,
to je zadnjič.
Poberi se!

 

Dan

Čisto mi je zmešal svet
tvoj poljub iz sanj,
vsak trenutek sem zadet
nočem biti sam.
Ves večer v kot strmim
pa ne vem zakaj,
vsaka misel je s teboj
vem da ni ti prav.

Naj bo mimo še to zimo
in preklet naj bo ta dan
in preklet naj bo ta dan.

Srce razbija za znoret
res bojim se zanj,
ves ta čas sem kot poet
razuma ne poznam.
Tebi Turob pa povem
resnično mi je žal,
lahko z ušesom me pokriješ
neumen bom ostal.

 

Moram

Hej, samo glej,
postajam ena od idej.
Hej, tu ni mej,
vedno več je teh ljudi.
Vem, da sem debil,
ljubim to kar sem ubil.

In ostajam sam
na peronu sanj,
Valentinu bo hudo
in moram in grem.

Moram ostati, moram doseči,
moram poslati kartico sreči,
moram hoditi po progi za pešce,
vse to moram.
Moram ljubiti, moram ubiti,
moram soditi, del sebe zaviti,
moram storiti, kar hočejo od mene,
vse to moram.
Moram zatreti, moram vzeti,
moram požreti, moram živeti,
moram posneti, moram zapeti,
vse to moram.

Hej, samo glej,
to je kruti svet trofej.
Hej, tu ni mej,
mi kar streljamo naprej.
Vem, da sem debil,
ljubim to kar sem ubil.

 

Mesec

Rad bi pozabil,
misli ubil,
soncu najavil,
k tebi se skril.

In bo hudo,
takrat ko bo.
Mesec se bo skril
se bom skril, se bo skril.
Tebi se bo mesec skril.

Rad bi pozabil,
misli ubil,
k tebi se splazil,
te v solzah utopil.

In bo lepo,
takrat ko bo.
Mesec bo iskriv,
bo iskriv, bo iskriv.
Mesec ne bo, nič več kriv.

 

Sonce

Nosim, čuvam,
molim in pljuvam
v sonce
in vsak korak.

Plazim se, suvam
pod pragom razuma
in trosi se
zvezdni prah.

Košček, za koščkom,
vse tiše in tiše
skozi polja
mokrih trav.

Prostor izginja,
sekunde odbija
pisane pomladi,
pesmi, ki jih vabi
čmrljev let,
sonce ostaja
ti greš.

 

Amerika

Sto tisoč bomb osiromašenega urana
za sto milijard ameriških dolarjev.
Sto tisoč zbeganih vojakov Nata,
od tega na tisoče obolelih z rakom.
Kdaj bo že konec,
vse od Normandije se počenjajo morije
pizda kdaj?
Kdaj ne vidim konca,
gledam zdaj ta naš planet
zdi se mi, da gre že v cvet,
pizda kdaj?

Porušen babilonski stolp
vsem nam išče pot domov.
Dežela tisočerih tepcev
rasističnih, propadlih bebcev.

Na drugi strani
sto milijonov obolelih z aidsom,
tri milijarde lačnih znancev,
pol sveta vojaških norcev,
bombe mečejo z vseh koncev.

Vsi bi radi pomagali,
vsi od daleč, daleč proč,
bi radi sebi dokazali,
da na svetu vsem so kos.
Bi radi svetu dokazali,
da v njih je strašna moč.

 

Brki

Vsak pozna in vsak gre svojo pot,
včasih se na križišču srečamo,
stojimo cel dan,
včasih zaman,
ko čakamo.

Po istih ulicah se vozimo,
na istih mestih se ustavljamo,
redko le kdaj
podamo si dlan,
vsak je pač sam.
Redko le kdaj
podamo si dlan,
vsak je pač sam.

Brez sramu, čisto na dnu
hodim po vodi,
štejem čas, ko se peljem čez vas
in si popravim brke.

Lahko ostanem,
lahko objamem,
to srce
ali grem.

Vsak je pač sam!

 

Modro Je Nebo

Misli ti in le ti,
to je pot do neba.
Kadar skačem, nosim veje
in potiskam tebe stran.
Naj le bo, kot ti hočeš,
pusti meni do neba,
vsaka želja plamen hoče
in pa utrip srca.

Ko škržati polete v sončni smeh,
rosna slana odkriva novi svet,
glej nebo počiva mirno spi,
ko predrami ga za vedno,
modro je nebo.

© 2018 Lusterdam